JEKLO
Jeklo se pri
gradbeništvu uporablja za izdelavo konstrukcij.
Gradbena jekla za konstrukcije so nelegirana ali
malo legirana jekla, klasificirana po svojih
mehanskih lastnostih. Predvsem pomembni
lastnosti sta trdnost materiala in pa meja
njegove plastičnosti, druge pomembne lastnosti,
ki pa se presojajo glede na vrsto obtežbe pa so:
- žilavost,
- odpornost proti
krhkemu lomu,
- odpornost proti
staranju,
- korozijska
odpornost,…
Posamezna jekla so
razdeljena na kakovostne razrede, glede na
kemijsko sestavo in mehanske lastnosti jekla:
- Kakovostni
razred A: primerna za zakovičene
konstrukcije, tanjše elemente zvarjenih
konstrukcij, ki so obremenjeni le s statično
obtežbo in niso izpostavljeni večjim
temperaturnim spremembam ali nizkim
temperaturam;
- Kakovostni
razred B: za debelejše, statično
obremenjene varjene konstrukcije, kjer ni
nevarnosti krhkega loma, konstrukcija je
lahko izpostavljena temperaturnim
spremembam, ne pa tudi nizki temperaturi;
- Kakovostni
razred C: za bolj zapletene
konstrukcije, ki so tudi dinamično
obremenjene, niso pa izpostavljene prenizkim
temperaturam, mogoča je tudi nevarnost
krhkega loma;
- Kakovostni
razred D: za zapletenejše zvarjene
konstrukcije, ki morajo biti varne tudi
proti krhkemu lomu.
Pri jeklenih
konstrukcijah ločimo dve vrsti obtežbe, ki jih
morajo le te nositi:
- osnovna
obtežba: sem štejemo stalno obtežbo,
koristno obtežbo in sneg;
- osnovna in
dopolnilna obtežba: za konstrukcije, ki
morajo zdržati tudi vplive vetra, zavorne
sile in vpliv temperature.
Spajanje jeklenih
konstrukcij
Jeklene
konstrukcije so sestavljene iz
posameznih profilov in pločevin, ki
jih povezujemo na naslednje načine:
- z
zakovicami,
- z
vijaki,
- s
čepi,
- z
varjenjem.
Zakovice
uporabljamo za povezovanje jeklenih
konstrukcij že več sto let. Izdelane
so iz okroglega valjanega jekla,
katerega kvaliteto predpisujejo
standardi. Nezakovana zakovica ima
zakovično glavo in vrat, vgrajujemo
jo v segretem stanju, strojno ali
ročno, tako da iz zakovičjega vratu
oblikujemo nasprotno glavico. Glede
na oblike poznamo zakovice s
polkrožno, polpogreznjeno ali
pogreznjeno glavico.
|
|
Vijake
uporabljamo pri montažnih stikih,
železniških mostovih in v stikih, kjer je
paket pločevin zelo debel. Vijak je
sestavljen iz glavice, vratu in matice ter
podložne ploščice. Dimenzije in oblike
vijakov so normirane. Glede na točnost
izdelave delimo vijake na obdelane in
neobdelane. Premer vratu obdelanega vijaka
mora ustrezati premeru luknje s toleranco
0,2 mm, premer neobdelanega vijaka pa ima
lahko toleranco 0,1 mm.
Posebna vrsta vijakov
so visokovredni oz. prednapeti vijaki,za katere
je značilno kontrolirano privijanje. Vijake
privijamo z ročnim ali pnevmatičnim orodjem.
Varjenje je
spajanje konstrukcijskih delov s pomočjo
temperature. Pri tem lahko dodajamo dodatni
material, ni pa nujno. Jeklene konstrukcije s
področja visokih gradenj (stebri, žerjavne
proge, mostovi) najpogosteje varimo z
električnim obločnim varjenjem s topljivo
elektrodo (ki je dodatni material). Konstrukcije
iz lahkih kovin pa varimo z električnim oblokom
v zaščitnem plinu, argonu. Cevne konstrukcije
varimo s plinskim varjenjem (centralna kurjava).
Pri varjenju nastajata
dva elementa, zvarni spoj in varek. Zvarni spoj
je celota, ki nastane z varjenjem (torej zvar z
okolico in morebitni dodatni elementi). Varek je
nanos taline, ki je nastal v eni sami potezi.
Oblike in dimenzije
zvarov so določene s posebnimi standardi, v
osnovi pa se uporabljata predvsem soležni in pa
kotni zvar.
Elementi jeklenih
konstrukcij
Pri izdelavi vseh vrst
jeklenih konstrukcij se uporabljajo naslednji
konstrukcijski elementi iz jekla:
- natezne palice,
- tlačene palice,
- tlačene palice
sestavljenih prerezov,
- tlačene palice s
spremenljivim prerezom,
- polnostenski
nosilec,
- paličje.
