Izolacija strehe

Slika: Strehe v Mariboru

Velik del zunanje površine zgradbe predstavlja streha. Streha je že zaradi svoje velikosti pomemben dejavnik pri zagotovitvi ugodne energetske bilance zgradbe, saj se skoznjo pozimi izgublja skoraj tretjina vse izgubljene toplote, poleti pa vdira nezaželena vročina.

Izolacija podstrešja

Za toplotno izolacijo strehe je bistvenega pomena, ali je podstrešje bivalno. Če v prostoru pod streho ne bivamo, v njem ne potrebujemo ustrezne klime in izolacija strehe ni potrebna, pač pa moramo izolirati tla podstrešnega prostora. Izolacija tal je občutno cenejša od izolacije cele strehe. Najhitreje opravimo izolacijo tako, da na tla podstrehe preprosto položimo 20 do 25 centimetrov izolacijskega materiala. Priporočamo, da je material negorljiv. Tal ne izoliramo zaradi klime v podstrešnem prostoru, pač pa zato, da prek stropa zgornjega nadstropja ne bo uhajala toplota.

Slika: Podstrešni prostor

Če podstrešni prostor uporabljamo za shranjevanje različnih stvari in ga zato občasno obiščemo, moramo premisliti o pohodnosti izolacijske plasti. Večina izolacijskih materialov namreč ni odporna na pritiske, ki nastajajo pri hoji, in se zato lomi ali kako drugače propada, vrednost izolacije pa pada po vsakokratni hoji po njej. Če po podstrešju večkrat hodimo, je treba izbrati pohodne izolacijske materiale, primerne za izolacijo tal, jih zaliti s plavajočim estrihom ali čeznje položiti pohodne plošče vsaj tam, kjer bomo hodili. Za podstrešne prostore je najbolj primeren suhi estrih.

Vedeti je treba, da s takšnim načinom izolacije stropa proti podstrehi v prostoru pod podstreho pridobimo ugodnejšo klimo. Prostor je toplejši in prijetnejši, potrebna energija za ogrevanje manjša. Sam podstrešni prostor pa nič ne pridobi, v njem vladajo podobne temperaturne razmere kot zunaj.

Izolacija bivalnega podstrešja

Povsem drugačen in bolj poglobljen pristop zahteva izolacija strehe, če imamo podstrešni mansardni prostor namen uporabljati kot stanovanjski prostor. V ta namen moramo zagotoviti ustrezno klimo za prijetno bivanje, torej temperaturo okoli 20°C in relativno zračno vlago nekje v obsegu od 40 do 60 odstotkov. To pa so precej visoke zahteve, če poznamo razmere tik pod streho.

Slika:izolacija podstrešja

Streha je ogromna nagnjena površina, na katero velik del dneva sončni žarki padajo skoraj pod pravim kotom, posebej še na del strehe, ki je obrnjen proti jugu.  V vročih poletnih dneh lahko temperatura tik pod strešniki preseže 80 °C, še posebej če so strešniki temno obarvani. V najbolj kritičnih poletnih dneh je temperaturna razlika med primarno in sekundarno stranjo izolacije kar 50 do 60 °C. Pozimi temperaturne razlike niso tako izjemne, v naših podnebnih razmerah največ 30 do 40 °C, v povprečju pa okoli 20 °C. Izolacijo strehe zato načrtujemo za poletne razmere in njeno vrednost tudi najbolj občutimo poleti, ko preprečuje prekomerno segrevanje stanovanja pod streho.

Potrebna debelina izolacijske plasti je bistveno večja od debeline izolacijske plasti, ki smo jo uporabili na zunanjih zidovih. Vedeti je treba, da že sam zunanji opečnati zid nekaj pripomore k nižji toplotni prehodnosti, na strehi pa takšnega zidu ni. Strešniki so zaradi majhne debeline slabi toplotni izolatorji, kovinski strešniki pa celo dobri toplotni prevodniki, poleg tega so tudi temperaturne razmere bolj ekstremne. Zato strokovnjaki priporočajo  izolacijo v debelini od 25 do 30 centimetrov.

Tolikšne debeline izolacije ne moremo preprosto spraviti med škarnike ali špirovce, ker so, vsaj v enodružinskih hišah, premalo debeli. Njihova debelina je nekje od 15 do največ 20 centimetrov. Zato izolacijo spravimo med škarnike in pod njih, če je možno.

Slika: Letve, ki nosijo strešnike

Pri zelo nizkem prostoru nam namreč lahko pride prav vsak centimeter stojne višine. Obstaja tudi možnost, da špirovce na zunanji strani povišamo z dodatnimi trami in tako pridobimo dovolj prostora za vgraditev izolacije. Toda ta rešitev zahteva predelavo cele strešne konstrukcije vključno z zaključnimi obrobami. Na našem trgu se je pojavila še neka rešitev. Nad škarnike lahko položimo izolacijske plošče v tako trdni obliki, da so pohodne in prek njih lahko neposredno pritrdimo letve, ki nosijo strešnike. V vsakem primeru se s prej opisanimi težavami srečujemo, kadar načrtujemo prenovo že obstoječega podstrešja, ki ni bilo grajeno z mislijo, da bodo lastniki v tem prostoru kdaj živeli. Pri novogradnji, če se odločimo za bivalno podstrešje, že projekt določa način izoliranja in vse druge potankosti pri izvedbi.

Prav je, da pri pripravi podstrešja za bivanje ne pozabimo na paroprepustnost prostora. Moderni materiali za izolacijo strehe omogočajo prepustnost za vodno izparino, s čimer je prostor bolj prijeten za bivanje, kot če bi bil neprodušno zaprt. Vodna izparina tudi v tem primeru, podobno kot čez zunanji zid, prehaja prek plasti strešne izolacije navzven in se izgublja v ozračju. Toda za to moramo poskrbeti s pravilno izbiro materialov tako, da prepustnost materialov za vodno paro narašča od znotraj navzven. Vsaka napaka se lahko maščuje z zastajanjem vodne pare, kondenzacijo in propadom izolacijskega sloja. Zato načrtovanje paroprepustne strešne izolacije praviloma zaupamo strokovnjakom, izvedbo pa samo uveljavljenemu podjetju z ustreznimi certifikati in izkušnjami. Kljub temu priporočilu si poglejmo, kako je v prerezu videti dobra paroprepustna izolacija strehe.

Viri: Demonstracijski projekt energetsko učinkovite investicije v zgradbah in industriji (Lubej Samo) Plasti si oglejmo z notranje strani navzven v smeri potovanja vodne izparine: Z notranje strani najprej naletimo na stensko/stropno oblogo, ki je lahko lesena ali iz mavčnokartonskih plošč. Tik pod njo je nosilna konstrukcija, ki jo nosi.

• Sledi parna ovira. To je sodobna folija iz umetnega materiala, ki ima sposobnost, da deloma zadržuje vodno izparino, a njenega vdora v naslednji, izolacijski sloj ne preprečuje. Njena naloga je v izolacijski sloj spustiti ravno toliko vodne pare, kolikor jo lahko prehaja prek izolacije navzven in izpari v ozračju. Zato je izbira parne ovire odvisna od paroprepustnosti in debeline izolacije. Parno oviro je treba položiti zelo natančno in s posebnimi lepilnimi trakovi zatesniti vsa stična mesta in mesta, kjer zaradi inštalacij folijo predremo. Ena sama napaka lahko pokvari ves trud, zato je zatesnitev parne ovire med najbolj kritičnimi točkami pri paroprepustni izvedbi strešne izolacije!

• Za parno oviro sledi izolacija debeline od 25 do 30 centimetrov. Lahko je v razsutem stanju, v obliki plošč ali zvitkov.

• Na zunanji strani je prek izolacije položena paroprepustna folija, ki vodni izparini iz izolacijskega sloja pušča prosto pot. Tudi ta folija spada med sodobnejše pridobitve gradbene fizike in opravlja še vsaj dve nalogi: ščiti izolacijo pred zamakanjem pri okvari strešne kritine in pred vetrom, torej ima tudi vlogo sekundarne kritine in vetrne zapore. Prava izbira parne ovire pred izolacijo in paroprepustne folije za njo glede na debelino in paroprepustnost izolacije je glavni ključ za uspeh. Deskanje strehe, razen če ga ne zahteva tip strešne kritine, ni potrebno!

• Nad paroprepustno folijo sledi najprej vzdolžno letvanje in nato še prečno letvanje, ki drži strešno kritino. Na ta način med strešniki in izolacijo pridobimo nekaj centimetrov prostega prostora, v katerem moramo z odprtinami na kapu in pri slemenu strehe zagotoviti ustrezen pretok zraka. V tem zračnem sloju izpari vlaga, hkrati pa je dodaten sloj, ki ločuje poleti izredno vroče strešnike in izolacijo. 

Takšni izvedbi strehe z zračnim slojem pravimo prezračevana streha. Za streho nad bivalnim prostorom je edina prava izbira.

Slika: Prezračevalna streha

Pod streho

Slika 8: Prostor pod streho

Podstrešna stanovanja so ponavadi najlepše urejena stanovanjska površina. Da pa je tudi bivanje v njih ravno tako ugodno kot v klasičnih stanovanjih, je potrebno med drugim veliko pozornosti posvetiti primernemu izoliranju strehe. Pristop k adaptaciji ali sanaciji strehe mora biti zelo premišljen in izveden z občutkom, saj se bodo napake občutile še leta dolgo. Če imamo »srečo«, bomo podstrešno stanovanje začeli urejati na še neurejenem (ali novem) podstrešju. Tako vsaj vemo pri čem smo. Nimamo skritih napak, kot se lahko pojavijo pri že izdelanem mansardnem stanovanju. Ocenimo kvaliteto ostrešja, ugotovimo ali je kritina še vedno dovolj zanesljiva ali jo je potrebno menjati in nadaljujemo z načrtovanim preurejanjem.

Prostor pod streho izrabljamo za različne namene, največkrat za shranjevanje odvečnih stvari. Nanj pomislimo le redko in zanj ne skrbimo, obiščemo pa ga ponavadi samo takrat, ko odložimo novo navlako ali brskamo med staro. Vendar če smo gradnjo zastavili dovolj pametno in z mislijo, da bi podstrešni prostor lahko kdaj kasneje uredili v stanovanje, je “tam zgoraj” kar veliko možnosti za rešitev stanovanjske stiske, ki pride s povečanjem družine.

V podstrešnem stanovanju streha predstavlja večinski del obodnih površin. Če pomislimo, da na tleh ali stropu spodnjega nadstropja zadostuje le dobra zvočna izolacija, ki hkrati opravlja tudi vlogo toplotne izolacije (toplotna izolacija ni potrebna, ker toplota, ki prehaja skozi strop v podstrešje, ogreva podstrešno stanovanje), in da sta obe zunanji steni že primerno toplotno izolirani z zunanje strani, nam ostane streha kot najbolj problematičen del, ki mu moramo nameniti vso pozornost. Izkušnje kažejo, da je ugodje bivanja v podstrešnih prostorih v glavnem odvisno od toplotne izolacije strehe, pri čemer sta pomembni tako izbira materiala kot izvedba.

Slika: toplotna izolacija strehe

Prvi, obvezen in najbolj pomemben korak pri prenovi podstrešja v bivalni prostor je pregled stanja strešne konstrukcije in kritine. Najlažje je začeti prenovo z notranje strani, ne da bi se zmenili za kritino in ostrešje v celoti, a narediti moramo miselni preskok in spoznati, da streha zdaj predstavlja obod novega doma in mora biti brezhibna. Če smo prej še brez škode dopuščali kakšno kapljico pretečene vode, je zdaj ne smemo več. Pri kakršnemkoli pomisleku o kakovosti strešne kritine je najbolje streho obnoviti v celoti. Hkrati bomo tudi najlažje vgradili ustrezno toplotno izolacijo in streho izdelali kot prezračevano streho s prezračevanim kanalom med spodnjo streho in kritino. Pri podstrešnem stanovanju namreč pride v poštev samo prezračevana streha, vse drugo je kompromis, ki stanovalcev ne bo zadovoljil.

Slika: konstrukcija strehe

Pravzaprav kompromisi pri izvedbi podstrešnega stanovanja sploh niso dovoljeni. Tako je tudi z ostrešjem. Mora biti popolnoma zdravo, deloma načeto od lesnih škodljivcev ni primerno. Ko dele ostrešja zapremo v toplotno izoliran prostor, ustvarimo naravnost idealne razmere za razvoj škodljivcev in v nekaj letih lahko leseni deli propadejo do te mere, da je njihova nosilnost vprašljiva. Predstavljajte si, kaj kasneje pomeni zamenjava ostrešja za podstrešno stanovanje - popoln kaos in delo od začetka. Zato je bolje strešno konstrukcijo sanirati v celoti, če je sanacija potrebna, ali jo celo zamenjati, preden začnemo pripravljati in opremljati prostor pod streho.

 

Kompromisa ni tudi pri debelini toplotne izolacije. Večina bodočih lastnikov podstrešnih stanovanj se zadovolji s toplotno izolacijo med špirovci. Le-ti dopuščajo vgradnjo izolacije po svojem preseku, torej v debelini nekje od 12 do 15 centimetrov in največ do 20 centimetrov. Priporočena debelina izolacije je od 25 do 30 centimetrov, če pa dodamo še kakšen centimeter, le-ta ne bo odveč. Zato je zanjo treba poiskati dodaten prostor. Če je podstrešje dovolj visoko, ga lahko najdemo pod špirovci, sicer pa nad njimi. V slednjem primeru je treba streho obnoviti, uporabimo pa lahko mehansko trdno toplotno izolacijo iz kamene volne, ki jo je zdaj mogoče dobiti na našem trgu in jo namestimo neposredno na špirovce, ali pa špirovce povišamo z dodatno leseno gredo in vmesni prostor zapolnimo z mehko ali vpihano izolacijo. Za izvedbo izolacije med špirovci in pod njimi je dovolj znanih rešitev na trgu.

viri: www.gradim.si

 

Bitumenska kritina/tegola

Kot kritina je bitumenska tegola ena najlažjih, tako, da se uporablja za prekrivanje vseh vrst streh (dobra izkoriščenost prostora strehe, takrat ko se odločamo za izdelavo mansardnega stanovanja). Odporna je na ogenj in na različne vremenske pogoje. Barvno in oblikovno je bitumenska kritina zelo dovršena - dosežemo uglašenost z okoljem v katerem se objekt nahaja. Priporoča se strokovna izvedba, da se doseže dobro prezračevanje (termična izolacija).

viri: www.nastrehi.net
      Tegola Canadese,priročnik za delo s kritino (Cafnik Franc)

Slike: Bitumenska tegola

Bitumenska tegola je sestavljena iz večih plasti: lepilne, nosilne in vidne. Ravno zaradi takšne sestave je tegola izredno prilagodljiva kritina, ki omogoča pokrivanje najzahtevnejših oblik, kot so frčade, stožci, stolpi ipd. Praviloma se polaga na pripravljeno podlago kot so poliesterski varilni trak ali samolepilne bitumenske folije. Kvalitetnejše tegole so na osnovi steklenih vlaken. Cenejše, ki so na papirnati osnovi niso primerne za stanovanjske objekte. S svojimi številnimi barvami in oblikami nudi veliko oblikovalskih možnosti pri izvedbi strehe. Velika prednost tegole je tudi zelo nizka teža zaradi česar je primerna za manj stabilne strešne konstrukcije. Področje uporabe so tudi strehe z nizkimi nakloni, kjer drugih kritin ni možno uporabiti.

Viri: www.tisma.si

Enako kakovostna je na strehah z najmanjšim nagibom, kot tudi na navpičnih delih streh. Uporablja se na strehah z naklonom od 11 - 90°.

 

          Zakaj?

          Zakaj lesena hiša?

          Eko hiša