Pergola

Pergola ali senčnica je pomemben element pri oblikovanju vrta in skoraj nepogrešljiva, če želimo popoldneve preživljati v senci, a nimamo dovolj velikega drevesa. Je tudi primerna opora za plezajoče rastline, ki se hitro razrastejo in prekrijejo ogrodje. Senčnica je zelo podobna pergoli in se od nje razlikuje le po tem, da ima zadnjo stran bolj ali manj zaprto.

Pergole so k nam prišle iz južnejših krajev, kjer je vročina mnogo hujša in nudijo odlično zavetje pred pripeko. V renesančnih vrtovih so bile bolj uveljavljene senčnice, ki so se obdržale velik del zgodovine, v zadnjem času pa so na pomenu pridobile pergole.

Pergolo lahko uporabljamo v več namenov. Osnovni namen je zagotavljanje opore rastlinam in senca. So odličen element, ki nam zagotavlja senco, ko v vročem poletju sedimo za mizo in obedujemo, beremo ali se pogovarjamo s prijatelji ali pa pergolo postavimo kot delno streho za avtomobil. Nad nami je zelena streha, okoli nas pa zelene stene, ki jih napravijo ovijalke in vzpenjavke.

Izbor rastlin je pester. Vsekakor pridejo v poštev vse vrste plezalk in ovijalk. Do neke mere so uporabne tudi vrtnice vzpenjavke, čeprav moramo pri njihovi izbiri biti previdni, še posebej, če je pergola zelo velika. Če želimo, da bo naša pergola hitro preraščena z rastlinami, potem izberemo hitro rastoče vzpenjavke, kot je npr. glicinija (Wisteria sp.). Moramo pa računati, da bomo kasneje morali zelo pogosto obrezovati. Nad sedežnim delom speljemo rastline, ki ne cvetijo pogosto ali dolgotrajno, sicer nam bodo ves čas na mizo padali odcveteli cvetovi. Tudi trta je zelo primerna.

Pergole so najpogosteje lesene, čeprav je mogoče napraviti tudi kovinsko. Les je naraven material in se zelo dobro ujame z rastlinami. Uporabljamo žagan ali tesan les, ki je pooblan in dobro impregniran. Les naj bo trpežen, najbolje hrastov ali kostanjev. Izogibamo se smreke, saj nima dolge trajnosti kljub dobri impregnaciji. Lahko uporabimo tudi okrogel les, ki bo dajal pergoli bolj starinski videz. Pergola naj ne bo iz preveč masivnega lesa. Držimo se pravila »manj je več« in lesa ne oblikujemo preveč umetelno. V manjših vrtovih namesto lesa lahko uporabimo kovino, ki bo omogočila lahkotnejšo konstrukcijo.

Pri gradnji lesene pergole moramo upoštevati, da les ni najbolj odporen na vodo in vlago. Zato stebrov ne zakopljemo v zemljo, temveč napravimo betonske temelje. Nanje pritrdimo kovinske nosilce v katere vpnemo lesene stebre. Tudi pri sestavljanju lesenih delov pazimo, da ne napravimo mest, kjer bi lahko zastajala voda.

Pergolo prebarvamo. Pri tem se izogibamo težkih temnorjavih barv, ker delujejo zelo nenaravno in težko. Raje se odločimo za svetlejše odtenke. Uporabimo lahko tudi belo barvo.

Pergolo lahko namestimo na več različnih načinov. V velikem vrtu je lahko samostojni element, ki lahko stoji sredi trate. V takšnem primeru jo prekrijemo z vzpenjavkami, ki močno in zanimivo cvetijo ali pa imajo nenavadne liste. Okoli pergole lahko nasadimo različne trajnice, ki se dopolnjujejo z vzpenjavkami. Možna izbira so tudi vrtnice. Druga možnost je, da pergolo potisnemo v predel vrta, ki je obraščen z višjimi rastlinami, kot so visoke trajnice, grmovnice ali drevesa. Tako bomo napravili zelo zanimiv in romantičen kotiček, v katerem bomo z užitkom preživljali proste urice. Pri manjših vrtovih postavimo pergolo ob hišo. Z njo lahko prekrijemo teraso. Pri tem moramo paziti le, da je pergola od hiše odmaknjena vsaj 10 do 40 cm. Če postavljamo pergolo nad dvoriščem pazimo, da so stebri razmeščeni tako, da nas ne bodo ovirali pri vožnji in parkiranju avtomobila.